Guverner po duši, predsednik po sili razmer
Lahko Gaspari še kako »ozdravi« in postane predsednik republike? Trenutno vegetira na tretji poziciji, ki mu, v nasprotju s športnim »statutom«, ne prinaša nič več kot četrta ali pa sedma, slej ko prej pa se bo tudi konzilij (beri državna volilna komisija) odločil za evtanazijo, če se Mitja do tedaj slučajno ne prebudi iz trdne kome. Zdravniki slednjega mnenja so sicer v minoriteti, a vse je še mogoče. Revitalizacija bivšega prvega bankirja bi v našo volilno bitko vnesla nove dimenzije, saj bi v boj štartal invaliden, ohromljen, hendikepiran, pa vendar kot rekonvalescent navzven nič kaj inferiorno naravnan.
Da pa pridemo do tega trenutna, torej do uvrstitve v drugi krog, je treba kolesje časa zavrteti nekolikanj nazaj. Gasparijevo kariero je dramatično spreobrnil zloglasni dogodek, ki mu je vzel strokovnost in nalepil politično etiketo. Takrat se mu je domala prejudiciran guvernerski stolček izmaknil »pet pred dvanajsto«. Potem je, nič kaj objokan, čez mesece preseneti z najavo predsedniške kandidature. Strankarsko se distancira, zbere podpise, čeprav dobi logistično zaledje v LDS-u, kar pa je bilo tedaj sila tvegano in nič kaj zavidljivo početje. A se je splačalo, kajti dolgo so potegnili tako Gaspari kot razmesarjena LDS. Pa to ni bistvo moje zgodbe. Bistvo rekapitulacije je zaključek, ki sledi. Iz sledečega izluščimo, da je guvernersko mesto vrednotil višje kot predsedniško, kar pa nekako sovpada z gostilniškimi in strokovnimi debatami, češ, ali predsednika sploh rabimo. Namreč biti predsednik in želja to postati ne vznikne iz torka na sredo. Gre za stvar tehtne presoje. Kar pa žal vedno (in tudi tokrat smo bili temu priča) ni tako, so nekateri navijali za spremembo ustave, ki bi izbiro moralne avtoritete dala v roke parlamenta. In moralna avtoriteta bi postala še eno orodje več v rokah oblasti ali oblasti v senci. Kdo bi se pa potem oglašal? Resda je parlament večina zreducirana na manjšino, a ti s svojimi dejanji ne imponirajo.
In torej. Gaspari je želel poseči po nasledstvu Janeza Drnovška, ne ker bi se za to funkcijo čutil poklicanega, pač pa zato, ker mu je spodletelo pri guvernerstvu in je želel vrniti udarec opciji, ki je zrežirala njegov salto mortale. Vsaj tako je izpadlo. In iz tega sklepam, da predsedstva nima ravno v čislih, saj bi sicer mesto za glavnega bankirja zlahka (brez vnovične kandidature) prepustil drugi osebi, sam pa se že v začetku pomladi pospešeno lotil predsedniške kampanje. Biti predsednik republike je bilo zanj drugotnega, skorajda obskurnega pomena, saj bi sicer zaradi najave kandidature verjetno imel precej več neprespanih noči kot pa jih je imel tisti teden, ko so ga v to »prisilili« drugi.
Kaj predvsem zbode? Gaspari je že ob robu preliminarnih volitev dejal, da teče na dolge proge in ne na 100 metrski. Tu je njegova kredibilnost močno padla, pa se tega ljudje na njegovo srečo po večini niti niso zavedali. Zakaj bi to bilo lahko izjemno nevarno? Zato, ker državljanu pri imenovanju predsednika (izvzemši referendume) država izstavi največjo moč. Odloča neposredno in voliti nekoga, ki je v tekmi »po sili razmer«, je lahko razumljeno kot poigravanje.
A ker je odigral na struno žrtve je, čeprav tega ne obešajoč na veliki zvon in navzlic neopaženi napaki, izpadel kot kredibilen, konsekventen, plemenit in zelo moder človek. Ljudstvo ga je za to nagradilo, a ne dovolj.
Ta trenutek ga lahko reši le še čudež (v katere pa kot tehničen tip ne verjame), ki pa v tudi podobi glasovnic iz tujine to vsekakor niso. Pa vendar. Če bi se kar koli zapletlo in bi se izšlo v njegovo škodo in bi škodi botrovale (delne) ponovne volitve, potem bi kot vnovično žrtveno jagnje dobil predsedniško »amnestijo«.
Tako bi, čeprav hendikepiran vstopil v drugi oziroma tretji krog (ki ga je, kako preroško, napovedal) in bil prvič zares zrel za zmago. In David bi porazil Goljata.

