SLOg

Lahko Gaspari še kako »ozdravi« in postane predsednik republike? Trenutno vegetira na tretji poziciji, ki mu, v nasprotju s športnim »statutom«, ne prinaša nič več kot četrta ali pa sedma, slej ko prej pa se bo tudi konzilij (beri državna volilna komisija) odločil za evtanazijo, če se Mitja do tedaj slučajno ne prebudi iz trdne kome. Zdravniki slednjega mnenja so sicer v minoriteti, a vse je še mogoče. Revitalizacija bivšega prvega bankirja bi v našo volilno bitko vnesla nove dimenzije, saj bi v boj štartal invaliden, ohromljen, hendikepiran, pa vendar kot rekonvalescent navzven nič kaj inferiorno naravnan.

Da pa pridemo do tega trenutna, torej do uvrstitve v drugi krog, je treba kolesje časa zavrteti nekolikanj nazaj. Gasparijevo kariero je dramatično spreobrnil zloglasni dogodek, ki mu je vzel strokovnost in nalepil politično etiketo. Takrat se mu je domala prejudiciran guvernerski stolček izmaknil »pet pred dvanajsto«. Potem je, nič kaj objokan, čez mesece preseneti z najavo predsedniške kandidature. Strankarsko se distancira, zbere podpise, čeprav dobi logistično zaledje v LDS-u, kar pa je bilo tedaj sila tvegano in nič kaj zavidljivo početje. A se je splačalo, kajti dolgo so potegnili tako Gaspari kot razmesarjena LDS. Pa to ni bistvo moje zgodbe. Bistvo rekapitulacije je zaključek, ki sledi. Iz sledečega izluščimo, da je guvernersko mesto vrednotil višje kot predsedniško, kar pa nekako sovpada z gostilniškimi in strokovnimi debatami, češ, ali predsednika sploh rabimo. Namreč biti predsednik in želja to postati ne vznikne iz torka na sredo. Gre za stvar tehtne presoje. Kar pa žal vedno (in tudi tokrat smo bili temu priča) ni tako, so nekateri navijali za spremembo ustave, ki bi izbiro moralne avtoritete dala v roke parlamenta. In moralna avtoriteta bi postala še eno orodje več v rokah oblasti ali oblasti v senci. Kdo bi se pa potem oglašal? Resda je parlament večina zreducirana na manjšino, a ti s svojimi dejanji ne imponirajo.

In torej. Gaspari je želel poseči po nasledstvu Janeza Drnovška, ne ker bi se za to funkcijo čutil poklicanega, pač pa zato, ker mu je spodletelo pri guvernerstvu in je želel vrniti udarec opciji, ki je zrežirala njegov salto mortale. Vsaj tako je izpadlo. In iz tega sklepam, da predsedstva nima ravno v čislih, saj bi sicer mesto za glavnega bankirja zlahka (brez vnovične kandidature) prepustil drugi osebi, sam pa se že v začetku pomladi pospešeno lotil predsedniške kampanje. Biti predsednik republike je bilo zanj drugotnega, skorajda obskurnega pomena, saj bi sicer zaradi najave kandidature verjetno imel precej več neprespanih noči kot pa jih je imel tisti teden, ko so ga v to »prisilili« drugi.

Kaj predvsem zbode? Gaspari je že ob robu preliminarnih volitev dejal, da teče na dolge proge in ne na 100 metrski. Tu je njegova kredibilnost močno padla, pa se tega ljudje na njegovo srečo po večini niti niso zavedali. Zakaj bi to bilo lahko izjemno nevarno? Zato, ker državljanu pri imenovanju predsednika (izvzemši referendume) država izstavi največjo moč. Odloča neposredno in voliti nekoga, ki je v tekmi »po sili razmer«, je lahko razumljeno kot poigravanje.

A ker je odigral na struno žrtve je, čeprav tega ne obešajoč na veliki zvon in navzlic neopaženi napaki, izpadel kot kredibilen, konsekventen, plemenit in zelo moder človek. Ljudstvo ga je za to nagradilo, a ne dovolj.

Ta trenutek ga lahko reši le še čudež (v katere pa kot tehničen tip ne verjame), ki pa v tudi podobi glasovnic iz tujine to vsekakor niso. Pa vendar. Če bi se kar koli zapletlo in bi se izšlo v njegovo škodo in bi škodi botrovale (delne) ponovne volitve, potem bi kot vnovično žrtveno jagnje dobil predsedniško »amnestijo«.

Tako bi, čeprav hendikepiran vstopil v drugi oziroma tretji krog (ki ga je, kako preroško, napovedal) in bil prvič zares zrel za zmago. In David bi porazil Goljata.

Še preden sem v nedeljo vestno opravil državljansko dolžnost, kar pomeni da sem volil- po svoji vesti, tajno, da nihče nikoli ne bo izvedel komu sem oddal svoj glas- me je negativno presenetilo dejstvo, da je za mojo participacijo zadostoval podpis v volilni imenik, ki sem si ga »zaslužil« zgolj s predložitvijo volilnega povabila, medtem ko je osebni dokument ostal varno in na toplem v žepu. Sicer se ob tem, ko me niso legitimirali, nisem javno pritožil, pa vendar se mi ni zdelo prav. In sem volil, bojda kot »jaz«.

Kmalu sem slišal kar nekaj zgodb, da državljani zavoljo ne-predložitve osebnega dokumenta niso mogli opraviti z ustavo zagotovljeno aktivno volilno pravico. Vabilo takrat ni prav nič pomagalo, tako kot ne bi smelo tudi meni. Na lepe oči demokracija pač ne deluje. Komunizem naj bi, pa se ni najbolje obnesel.

Torej povabila se sploh ne rabi! To sem sicer vedel že prej, a da za nekaj tako brezpredmetnega trošimo davkoplačevalski denar je absurd. Z razpošiljanjem neuporabnega papirja tudi veselo spuščamo v obnebje zlovešči CO2 in ostalo pripadajočo svinjarijo ter jo silimo h kajenju, namesto da bi jo diagnosticiral pulmolog. Ukinitev volilnih povabil bi bil torej doprinos k tako zelo opevani in čislani »zeleni« politiki. Bedno do konca!

Potem berem, da so glasovnic v tujino romale na naslove, ki niso 100% preverjeni, da bi štiri tisoč in še nekaj praznih glasovnic lahko bilo potiskanih tudi že z imeni kandidatov, itd. Skratka pojavljala se je kolobocija za kolobocijo. Kričanje opozicije je bilo tako kot na dlani. Začele so se presoje ustavnosti, tožbe, vsa pravna orodja so bila razdeljena in uporabljena. V podrobnosti političnih spletk se niti ne bi spušča, ker je vse skupaj zgolj poceni nabiranje političnih točk in bolj kot kvazi desna tujina me zbode dejstvo, da smo domači volivci drugorazredni državljani. Prvokategorniki živijo izza naše meje. Namreč nam, domačim, se je (načeloma) treba pred oddajo glasu legitimirati, medtem ko za tiste, ki obkrožajo kandidata »doma«, nihče ne jamči, da je res volila dotična oseba. Kraco zna narediti vsak, preverjal pa tega tako nihče ne bo, ker bi potem na izid volitev čakali do polovice mandata.

Zdaj res ne vem ali nas imajo nekateri za norca ali pa sem jaz eden izmed njih, pa se tega niti ne zavedam!?

Občasno, predvsem ko ležem v noč, me spreletavajo pisane misli. Kot otroka in najstnika sem se rad oprijel tistih o avtomobilih, o sanjski hiši, o meni kot superheroju, danes, zrel kot sem (karkoli to že pomeni), pa mi sive celice lansirajo predvsem transcendentalne teme. Za avtomobile in hiše sem tako ali tako vedel da so iluzija, do »blodenj« se pač ne znam opredeliti.

Smo ljudje res zgolj duše ujete v telo. Je telo le embalaža z omejenim rokom trajanja, medtem ko je vsebina večna. Nikakor ne najdem odgovora na to. Tega tudi ne terjam od sebe, ampak že sama misel mi število mojih posteljnih obratov na večer vsaj podvoji. In ker nisem v tisti skupini življa, ki v povprečju zaspi v sedmih minutah, se vprašanj do »nezavesti« zvrsti na pretek in čakalne vrste so z noči v noč daljše, celo daljše kot tiste v naših zdravstvenih domovih. Večina odgovorov je pač koncesionarjev.

Torej, smo res le duše, utelešene v netrajnostno materijo. Kaj pomeni, ko rečemo »ta je pa izgubljena duša«? Je ujeta v napačnem telesu ali je zgrešila galaksijo? Verjetno na to nihče ne bo podal odgovora, ki bo plod empiričnega znanja. Zato tako zelo buri domišljijo. Za New Orleans pravijo, da je še danes mesto duhov (ta vzdevek se ga je prijel po Katrini). Se pravi se po njem sprehajajo ljudje, ki so se rešili okov fizičnega. Ne rabijo ne strehe nad glavo, ne hrane, ne piva. So, ker pač so. Čeprav dvomim, da bi ostali tu. Zakaj le?

Zanimiva so pričanja klinično mrtvih, ki so že odhajali. Nekam, kamor bomo nekoč verjetno odšli vsi. Čudi me, da bojda odhajamo samo navzgor. Sprašujem se, zakaj ne gre kdo tudi navzdol? Ali so bili torej ti, delno že odpisani, po naključju vsi svetniki in so jim igrale fanfare in ne kakšen gotski metal, ki bi jih namesto gor v nebesa, popeljal dol v pekel. Zelo zanimivo. Zakaj vsi gor in ne dol, če pa nas, biblično naučene, ločijo na dobre in slabe. Morda pa se dela selekcija šele pred nebeškimi vrati. Tako je bilo pri Tom & Jerry-ju, zakaj tudi ne pri nas?

Se s tuzemskim življenje življenje res konča? Upam da ne. Upam, da izpolnjujemo poslanstvo na Zemlji, na XY planetu, na Zvezdi, bilo kje, samo da ga.

Lahko bi se o transcendentalnih mislih še na dolgo in široko razpisal, pa bi vedno zašel v slepo ulico, saj odgovora na nobeno (še) ne poznam. Morda pa nekoč bom, a verjetno svojih spoznanj ne bom mogel deliti z vami.

Prvi krog volitev je odkljukan, bolje rečeno obkrožen. Po ponedeljkovi in torkovi medijski ofenzivi, ko je bila Slovenija “demografsko” okrnjena, saj je štela vsega sedem ljudi- predsedniških kandidatov- sta (pre)ostala pretendenta s poraženci vred domala izginili iz javnega življenja. Očitno vsi zajemajo zalet za poslednji napad.

Zdi se mi, da je celotna novinarska srenja malce bolj naklonjena Danilu, saj vse ankete veselo naznanjajo, da je Peterle totalni luzer. Špekulacij je toliko, da je neopredeljen i zmeden do fundamenta. Kdo bo koga? In to zares. Kateri udarec bo usodnejši? Levi ali desni- kroše? A kot je ugotoviti, najnevarnejši preži po sredini- direktno v bradje. In tega se je začel zavedati tudi prekaljeni Lojze. Bajuk ga je začel glasno bodriti, opevati, Janša ga pričakuje kot “predsednišeka matičarja” na poroki z Urško, itd.

Peterle končno ne ubira več “sklenjenih” rok, ki se samo branijo, saj je začel uporabljati tudi svojo močno “adutarno” desnico. In ker teče že 11. runda, nihče pa še ni nokavtiral nasprotnika (Lojze- 5 zmag, 5 s k.o., 0 porazov!), se, potem ko dekle redkih krpic (beri medij) obelodanja finalno rundo, v kotih odvijajo še zadnji napotki. Oba štaba sta izredno močna in zavoljo defenzivne drže je ostalo še veliko moči za napad, zato se kuje taktika sofisticiranih “nizkih” udarcev, ki sicer ne sodijo v to “rubriko”, a je publika neizprosna in željna sočnosti. Nekdo vendarle mora zmagati, pa čeprav nepošteno. Tako je dilema napasti z vso silo ali tvegati s čakanjem in iskati v nasprotniku šibko točko, ki jo bo moč izkoristiti za smrtni udarec. Za knockdown.

Zdi se, da je na potezi Danilo, ki bi s prefinjenim nastopom še nekolikanj bolj zdanil vremena Kranjcem , Lojze pa bo verjetno tvegal z neodločnostjo in upal na zmago po točkah. Če to preslikamo v realni ring, pomeni, da bomo do martinovega videli diplomatsko-vse(manj)všečni dialog, ki bo izkrastiliziral stališča, ne bo pa izluščil absolutnega favorita za ustoličenje na tronu. Tako se mi zdi, da bo nedeljski drugi krog močno odvisen od volilne participacije. Namreč atraktivna igra bo zmobilizirala. In ker vsebinsko danes kandidata prepričujeta le še prepričane, je glavna naloga prepričati volilce za odhod na volilvi okraj- obkrožati.

Kri tako ne bo tekla, igra ne bo šla v anale, bo pa nekdo vseeno postal predsednik vseh Slovencev, čeprav ga bo volilo le nekaj nad polovico. In zaigrala bodo fanfare.

Pred dnevi sem se huronsko nasmejal prispevku na tv Dnevniku, ki je obveščal, da je dr. Igor Lukšič, bivši dekan FDV-ja (danes “le” profesor) in zdajšnji podpredsednik SD-ja, “izdal” nalogo svojim študentom in študentkam, da oprezajo za župniki in ugotovijo kam jih “nese”. Jože Tanko, alfa in omega SDS-ovega parlamentarnega štaba, je seveda takoj kričal, češ da gre za vračanje v svinčene čase. Tudi tajnik škofovske konference je veselo žebral in bil zaprepaden, saj da zopet vonja totalitarizem. Meni je vse skupaj izpadlo kot farsa, svojo vlogo je k temu dodal še sam Lukšič, ki je hitel pojasnjevati, da tovrstno počne že od nekdaj (takrat se noben ni oglašal). Ker sem bil njegov študent in me je poučeval še nekaj mesecev nazaj, dobro vem kako odmerja svoje znanje drugim. Verjetno je nastal vtis, da na FDV-ju poteka huda indoktrinacija, pa čeprav je javna skrivnost, da celotno zgradbo nese že lep čas v levo. A če pomislim je tudi Prešernovo vilo na Bledu nagnilo na desno, kar pa je sicer povsem neprimerna opazka.

Tako se mi zdi vse skupaj močno za lase privlečeno in nima nobene veze s tem, da bi nas na fakulteti želeli kanonizirati v določeno ideologijo. Če se to ljudem zdi, pač ne znajo misliti s svojo glavo in jasno je, da če že študiramo politologijo je treba “vršiti” neko prepričanje. In ker politologija niso zgolj prazne besede in statistika, je jasno, da je meja med objetivni in subjektivnim manj kot tanka. Najbolj hecno je destvo, da je “tv Lukšič” povsem nekaj drugega kot “profesor Lukšič”. Kot je že moj kolega pisal (http://chef.blog.siol.net/2007/10/19/no vodobni-udbovec-ali-raziskovalec/), za katedrom izvaja štose, ki so včasih za nekatere že na meji dobrega okusa, a vendar se večinokrat nasmejejo do solz. Še zdaleč pa ni moč čutiti socialdemokratskega vetra. Da, ko gre za določene opredelitve se že ve iz katerega predala jemlje, pa vendar svojega mišljenja štundentom ne vsiljuje. Ponavadi, če že, se njegovo držo občuti skozi anektode, ki pa politiko kot celoto osmešijo. Takšna inkriminirana drža Tanka (pisano z veliko in malo), ki ruši pred sabo vse kar leze in gre, je sramotna, saj ima fakulteta svojo integriteto, avtonomijo, ki je od (dnevne) politike nedotakljiva. Eni pravijo, da gre pri Igorju za kolizijo interesov, saj da profesura in zasedanje samega vrha stranke ne gresta vkup, a je to zame samo sprenevedanje. Potem to velja za vse, ki se kupčkajo. Če samo pogledate ideološki boj za kakovostvo šolstvo. Torej so vsi, ki so proti noveloma levi, tisti za pa desni. Med kritike sodi večina stroke. Torej so vsi profesorji levi. Cccc… Da je cerkev ločena od države je deklerativno že res, resnica pa je vejretno daleč od tega. Sam sem “lastnik” najpomembnejših zakramentov, pa nimam občutka, da bi me Lukšič poskušal zastrupiti z anticerkvizmom. Naj študentje poslušajo dušne pastirje in poročajo če želijo. Kaj je tu kaj takega? Saj zveza potrošnikov tudi snema cene v veletrgovskih centrih. Vse je neke vrste napad na nekaj. Težko je vedeti kdo pije in kdo plača, pa vendar znamo ljudje nekako misliti s svojo glavo. Študentje še zdaleč nismo tako obremenjeni s polpreteklostjo. Jaz jo jemljem na znanje in z veliko mero pietete, kulturni boj se tako napaja drugje. Pravica profesorja je, da zada nalogo, povrh pa ta sploh ni obvezna! In kaj bi, hipotetično, analiza župnij rodila? Bi izvedeli kaj hudo novega? Japajade. Sploh na zdajšnjih volitva bi bilo težko ugotoviti kdo je “naš”. Še posebej, če se navežeo na opredelitev do škofa Rožmana.

No prej sem omenil, da obstajata “dva” Lukšiča. Tudi fizično, saj ima Igor brata, ki prav tako poučuje na FDV (ta je nekoliko bolj poduhovljen predavatelj, ki posega po transcendentalnem), ampak ostajam pri Igorju. TV Igor je resen, uglajen, strikten in kot tak deluje strog in ga je zlahka ožigosati in vreči v koš k komunistom. Med nami študenti pa je to eden najbolj simpatičnih predavateljev, zabavljač, ki sicer ne nauči povsem tistega, kar zahteva izpit, navrže pa mnogo življenjskih resnic, se poheca, da poseben žar predavanjem in se zna ponorčevati tudi iz levice. Ker imam izreden status, je bil lani moj “sošolec” tudi Slak (LDS-ovec, ki sedi na MOL-u) in ko je slednji na njegovi uri deklamiral utopične socialiste, je Igor po cca. 10 minuta govora namenil pogled nam poslušalcem in gestikuliral, češ a bo že nehal “nabijati”. Kdor zganja ideološko vojno proti ideologu SD-ja zaradi zadanega je sam žrtev ideologije.

Ne bomo se mi študenti pustili, da nas zaradi nalog umeščajo v politični prostor. Kdor je Igorja prijavil ima težave s samim seboj. Zakaj? Ker je indoktriniran! Jaz nisem in nikoli ne bom, ker znam misliti s vojo glavo. Pika in Amen!

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!